Krajevni turnir

Strašilo

Jesen prihaja grozdek moj. Še malo pa ne boš več visel, ampak se boš iztisnil v pravo tekočino. Klopotec je postavljen, medtem te še rahlo pošpricam in grem po škarje, da te rešim visečih muk. Za strašilo pa ni brige, saj pri nas to funkcijo opravljajo živi osebki, kateri s svojim delom pripomorejo k dodatni kvaliteti končnega izdelka – vinčeka.

Ištvan Ferkeš

Suzana

Pišem pismo, ki je namenjeno v odvetniško pisarno. Seveda upam, da ne bo ostalo zakopano nekje v arhivu, saj gre tokrat le za dobronamerne želje in ne za še en kriminalni primer. Tako lahko le rečem, da želim vse najboljše, kot tudi najlepše praznovanje rojstnega dne. V nadaljevanju pa želim čim manj zapletenih in kriminalnih primerov. Še enkrat: vse najboljše!



Ištvan Ferkeš

Odbojka

Odbojka je moštveni šport, sestavljen iz dveh ekip, ki ju loči mreža. Igralci lahko uporabljajo zapestja in roke (v redkih primerih tudi druge dele telesa), da podajo žogo preko mreže. Namen igre je poslati žogo preko mreže tako, da bi v nasprotnikovem polju padla na tla, ter preprečiti, da bi padla na tla na lastni strani igrišča. Vsaka ekipa se lahko trikrat dotakne žoge, preden jo vrne na nasprotno stran.

Igra se začne s servisom. Igralec z njim pošlje žogo preko mreže v nasprotnikovo igralno polje. Igra se nadaljuje, dokler se žoga ne dotakne tal igrišča, pade izven igrišča ali jo ekipi ne uspe pravilno odbiti.

V odbojki ekipa, ki dobi posamezno igro, osvoji točko. Kadar ekipa, ki servis sprejema, dobi igro, osvoji tudi točko in pravico do servisa. Igralci te ekipe pa zakrožijo za eno mesto v smeri urinega kazalca (sprememba mest).

Odbojka zahteva veliko stopnjo usklajenosti med igralci. Zaradi svoje raznovrstnosti in več različnih zvrsti omogoča igranje vsakomur.

Zraven igrišča mora biti šank, ki ima zalogo hrane in pijače, predvsem piva in čevapov. Za tiste malo bolj drugačne, pa tudi fotoreporter zakopan v pesku do pasa.


P.S. pa tudi ne zmagajo vedno najboljši!


Ištvan Ferkeš

Legenda

Vedno se bom spomnu, ko ti bo kaplalo z lista na nus ...


Bog s teboj inu srečno v divjini!


Ištvan Ferkeš

Pošta, mail, golob

Časi se resnično menjajo. Po pogovoru s starejšimi od mene, ki so dejali, da je bilo življenje brez mobidika in računala enako kakovostno, če ne v nekaterih segmentih celo bolj kvalitetno. Lahko rečemo, da je sedaj vse bolj tempirano in da je hitrost podatka postala tista vrednota, ki šteje največ. Podajam pa primer, ki je nastal pet minut nazaj in bi po navadni pošti ali ptiču golobu, ki bi se dvakrat vmes izugil potoval vsaj nekaj dni do naslovnika. Sedaj lahko temu rečemo moment. Res pa je, da ni ravno tako osebno ...

Ištvan Ferkeš

Stari vuk

Pubje prenizko smo, se je slišalo od zadaj. Čez deset sekund se scenarij ponovi: pubje, ne ga jebat, prenizko smo. Pa čeprav je bilo morje še vedno vidno z visokega, je imel glava družine tokrat prav. Prisiljeni smo se bili po spitem pivu ali dveh v mimoidoči gostilni, obrniti se nazaj. Tokrat nas je pot vodila malo drugače in znašli smo se na skalnati polici, za katero govorijo, da je visoka petnajst metrov, nekateri deset, resnica pa naj bi bila nekje pri ducatu in še enem metru navzgor. Seveda se še nismo prav zakampirali, je stari vuk mimo naključne publike že pilotiral z glavo naprej. Ko je prišel na kopno je skomignil z rameni in rekel: »Pubje tu ni neč, pelte me prusim v Mostar!«

Ištvan Ferkeš