Erazmos III. del

Trije kralji ... 

(Samo što nije ...)

Ištvan Ferkeš

Ekipa

Na hitro se javljam v upanju, da še niste pozabili na mene. Enostavno ni časa, pa še priprave so temeljite, saj treba december speljati tako kot se to od nas pričakuje. Morem pa se pohvalit, da se še vedno držim. Torej lep pozdrav iz višinskih priprav od ekipe. Bi pa še ta trenutek dokler imam besedo izkoristil, da vsem voščim vesel Božič. Srečno!



Ištvan Ferkeš

Erazmos II. del

Da nadaljujem z erazmos bralnico, ker bi se znalo zgoditi, da me spomin na hitro zapusti in potem ne bom znal nič več povedati. Zaenkrat pa mi je ostalo v glavi to, da je za preživetje na izmenjavi bilo potrebno tudi nekaj zaslužiti. Jaz sem si omislil prodajo tangic. Seveda ne na tržnici kot branjevka, ampak direkt med elito. Tangice tako postanejo nenadoma vroče žemljice in se jih hoče dokopati vsak. Tudi Anže Potter jih je hotel, vendar mu ni odgovarjal kroj, tako da so romale na drugi naslov. Sedaj samo upam, da se gospodična Jamnikova dobro počuti v njih, ker nočem biti del Poročil.

Se nadaljuje ...


Ištvan Ferkeš

Sen poletne noči

Poletje, nekje sredi oceana, noč se je prebila do nižin in našla stik z morjem. Na palubi se zasliši: „Še malo belega, pa gremo. Greeeemo!“ Naslednjih nekaj ur ne spijo ne ribe, ne hobotnice, ne plankton, valovi pa se prilagajaju glasnemu zvoku, ki prihaja iz jahte. Tako mine še triintrideseta noč, zadnja pred odhodom domov na kopno. Ob vsem tem celotna ekipa vsa izmučena od neštetih galonov piva, špirita in borovničevega soka poseda na palubi in nemočno gleda v kaos, ki je nastal na ladji. Pa se opogumi eden in vpraša: „Šefe, kdo bo vse to pospravljal?“ Pa se po nekaj sekundi tišini oglasi stari kapiten Joke Lisica, sicer v življenju vajen vsega hudega in grdega reče: „Vse se bo rešilo“ in v tistem momentu vrže šiboco in zažge jahto ter tako pospravi celotno razdejanje, ki je bilo storjeno v triintridesetih dneh. Hitro in enostavno.



Ištvan Ferkeš

Erazmos I. del

Obstaja v študentskem življenju veliko zadev, ki se ponujajo in jih je potrebno poizkusiti. Tako sem se tudi jaz naposled odločil, da se podam na izmenjavo študentov. Dvomov je sicer bilo veliko, vendar spodbudna beseda babice pri nedeljskem kosilu me je dokončno prepričala v to. In ni mi žal. Spomini ne bodo zbledeli kaj kmalu, udrgnine na zapestjih se bodo tudi poznale še en čas, tekoči račun pa je zaznamovan za vedno, vendar za to krivim recesijo. Lahko bi rekel, da je bilo toliko zadev, da jih niti sam roman ne bi mogel vseh sprejeti. Bistvo erazmos bralnice pa sem zastavil tako, da bom postopoma predstavljal različne osebnosti, ki so se mi vtisnile v spomin in bom takoj kot prvega izpostavil mojega prijatelja Zorana Izbacivača, ki je sicer hipi varijanta vendar pravi, da je po duši kung fu majster. Jaz mu vrjamem! 

Se nadaljuje ...

Ištvan Ferkeš

Programer

#include

int main()
{  

  std::cout << "Vall vse najboljše, še zde sem sit ..." << std::endl;   return 0; // Brus nas drugo leto vuzi
}

Ištvan Ferkeš

Samobor

Je v teh koncih še veliko znanih oseb, ki nosijo posebne štorije. Eden od takih mož je Krainerjev Joži. Bi ga lahko človek poslušal celi dan, pa se ga ne bi nadovolil. Izhaja predvsem iz lastnih doživetij in izkušenj, tako da ne rabi vpejat. Mi je pa zadnjič razlagal, da je zunanja lepota osebe odvisna od oči, ki jo gledajo, kar je povsem razumljivo. Vendar mi je pa tudi izdal, da on meri grdobo žensk v podobah psov. Tako je bila ena grda za enga cucka, druga za dva cucka, spet tretja za enega pa pol. In tako smo šli sončno soboto v Samobor na čevape iz grila, zraven seveda še dva Karlovačka, da se lažje vse skupaj prebavi, pa je mimo prišla kelnarca. Če sem pošten, je tudi jaz ne bi uvrstil na seznam miss univerze, pa v tistem reče Joži:“ Ta pa je grda za tri cucke … i še za tri dlake poleg!“

Išvan Ferkeš

Miklavž verzija 08

Prišel je tiho, pod okno mi nastavil, spizdu še hitrej, ga nisem zaustavil. Pridem sem bil koliko se je le dalo, na momente mi pobegnilo je malo. Vreča polna sadja bombonov in daril je bila, kurc ga gleda, ni bilo mojih želja. Hotel sem plišaste copate in žametne gate, da pozimi me ne bi zeblo v podplate. Zdaj se jočem mami, da popravi to zmedo, katero je stric Miklavž naredo. Ona pravi tako, da drugo leto boljše bo. Lani želeli smo to, letos drugače ni šlo. Verz na hitro je napisan, če dlje bi bil naštudiran, esej bi bil spisan. 


Ištvan Ferkeš

Turnir za prvaka Posavja