Niko Kranjčar oz. po domače povedano Naš Kelle je danes tudi uradno potrdil namigovanja prejšnih dni. Igralec pod znano blagovno znamko NK19 je malo pred dvanajsto le eksluzivno stopil pred fotoaparat in podal svoj podpis na papir tako imenitnega zelenega kluba kot je Panathinaikos. Izbranemu novinarju je izjavil, da bo letos sigurno njegova sezona, saj so razmere veliko boljše kot pa v preteklosti. V pozdrav je samo še izjavil: „ Kost krt kramp lopata … gremo zeleni!“
Te je že kdaj doleta ta čast in si dobil zelo domiselen sms, ki veleva, da naj bi bil dotičen osebek tu pa tam, vendar zaradi njegove slabe baterije je dosegljiv samo na neko divjo cifro. Podpiše se seveda z Nujno in mi Kekci kličemo vse živo. Enkrat dobiš živalski vrt, drugič se ti javi Kitajc med malico, tako da ga ne razumeš nič, dokler se ti v tretje javi kak Hrvat. Takrat poči film in lahko rečeš: nartabujša fora sploh. Sem pa dobil nekaj deževnih dni nazaj podoben tip sporočila, le da je to pravilo naj pokličem na 014338225, vendar moj zelo intelegenten tele-fon mi je takoj prepoznal namještalko in izdal, da je govora o cifri za pomoč anonimnih alkoholikov. Očitno jo imam v imeniku, kar pa ni nič nenavadnega, saj zraven takšnih koljegov slej ko prej kdo zapade v krizo in takrat zelo rad priskočim na pomoč. Vedno se obrnem na to številko in vedno mi pomagajo ter povejo kako se pravilno naredi takšen ali drugačen koktejl. Vse vejo …
Kot vsako leto sem tudi letos si vzel oddih, malo sem krožil po Karpatih. V planu je bila Himalaja, vendar grof Joke Drakula mi ni pustil hoditi podnevi, tako da se je potovanje rahlo zavleklo. Sicer sem tudi privolili v snemanje reklame z grofom, ki pa je zaradi abstinence dnevne svetlobe izpadla tako kot je. Res pa je, da ne hodijo vampirji zastojn ponoči ven, saj takrat je še grda in pijana krava, privlačna in hkrati lepa kravica.
P.S reklama pa se le vrti na Romuniji 1 med polčasom tekem njihove 13. travniške lige.
Sem bil na pijači z mojim priljubljenin „tovarišom“. Pa smo malo padli v debato in prišli do zaključka, da najraje od vsega bi še eno rundo. Oziroma kot je pravil bi bi še ene pet njih, vendar mora biti ob sedmih bp. Pa se nismo preveč upirali, za nas še ni blo končano, med drugim smo raje začeli zahajat na sekret kjer so tiste puščice iz krogca ven speljane. Ni mi šlo v glavo kdo je moški, kdo je žesnka, vedar po tehntnem premisleku mi je šinilo v glavo, da puščica navzdol pomeni ravno črto, oz. kak bi rekel moj dobri prijatel, da je to ena navadna špranja. Vendar kaj za vraga pomeni puščica desno navzgor?! Tišina nastane, možgani delajo, enega pritisne scat. Drugi vseeno pravi: „Jebemu mast, da je to stoječ moški ponos, ki je rahlo zvit v desno!“ Lahko rečem samo to, da od takrat dalje nimam problemov s simboli na toaletnih prostorih. Vedno se potrudim, da ščijem v predpostoru ali če le ne gre nikako drugače, se to obavi v hlače.
Glede na to, da so me doma včlanili v društvo z namenom, da spoznavam ljudi v svojem kraju in po svetu ter s tem navezujem stike za boljši jutri. Tako smo se tudi v društvu odločili, da ponesemo ime kraja v širne daljave naše ljube državice - odpravili smo se v najbolj zahodne vinograde kar se je dalo v Sloveniji. Tukaj smo domačim prebivalcem pokazali glas Bizeljskega ter predstavili dramsko igro, da se na motor nikoli ne vsedemo hipnotizirani. Kdor je gledal v živo je bil zelo fasciniran, za druge pa je posnetek ravno pred vami. Doma sem bil že pohvaljen.
Kada noć prekrije olimpijski grad
I kad gazde kafića kažu, ajmo raja, fajronat
Mimo tebe prolazi i posljednji trajvan
I ti se dereš, taxi, haj' vamo, haj' vamo, ovdje, hajvanu!
Metalik Golf staje kad išće raja
On je gospodar, gospodar noćnog saobračaja
Šajba mu čista, bez ikakvih fleki
Prepoznaješ njegovo lice, dugo te nije bilo, Šeki
Šeki's again, Šeki is again
Šeki's on the road again (Roll on, Šeki, roll on)
Šeki is again, Šeki is again
Šeki's on the road again (Roll on, Šeki, roll on)
Uključuje taksimetar, opa, četiri i sto
Ne pitaj ništa, Šeki je to
Na ramenu mu istetovirana Zenica
U novčaniku slika, žena mu i djeca
07:00 – po pomoti narihtana budilka začne svojo parajočo melodijo in me zbudi
07:01 – zaspim
07:12 – mobitel zopet zvoni, 083 7663 63636 886... neznan satelit kliče, vse skupaj za brezveze
07:13 – zaspim
08:18 – babica prinese hrano v sobo, oko se zopet odpre
08:19 – zaspim
09:24 – satelit 083 7663 63636 886... zopet kliče, zopet brezveze, tokrat mu jebem vse po spisku
09:25 – zaspim
09:40 – poštnar prinese na novo pridobljeno osebno izkaznico; jebem mu apn štirko, kaj mi če navsezgodaj osebni dokument, sej ne spim na meji ampak na postelji
09:41 – zaspim
10:10 – mama kliče, da dobim dohodnino ven plačano, kletvice zadržane, vsaj denar bo
10:11 – zaspim
11:00 – znova satelit 083 7663 63636 886..., skričim na telefon vendar se naredim zajebanega in se ne javim, za bombonček vržem telefon v zid
11:01 – ne morem več zaspat, nujno bi moral poklicati na ambasado, vendar mi telefon ne dela zaradi idijotskega satelita 083 7663 63636 886... zato mu celotno minuto jebem rodbino od daljnega leta 1500 naprej
11:02 – od žalosti in brezdelja se začnem učiti
11:03 - zaspim
Mnogo dni nazaj je bilo sonce tako lepo in visoko postavljeno, da delo ni smelo stati. Tudi vrlih in predvsem močnih rok ni smelo manjkati, saj moja konstitucija kljub vsej svoji jakosti vseeno ima omejeno težo bremena na dan. Tako se je nalaganje tudi začelo, vendar kot znajo pravit, da šajtrgo vozi junak, z lopato pa naklada bedak, je moj dragi pomagač to imenitno in predvsem edino orodje pri hiši vtrgal na pol. Danes mnogo dni naprej, ko bi to imenitno zadevo potreboval, pa je v sili bila uporabna tudi dobra stara kuhinjska kuhača.
P.S. vseeno je s katerim orodjem dobiš po riti ...
Ponavadi v nedeljo ko je grdo vreme se rad vležem, tako znam prespati vse nedeljske zadeve. Vendar danes pa sem si vzel čas za najbolj gledan oktanski šport. Zmagali niso ne rdeči, ne srebrni ampak beli, ampak to niti ni tako važno. Najbolj zanimivo mi je bilo, da je uradni gubilec glasu na tv-ju povedal podatek, da je ta ciljna ravnina ena najdaljših v celotnem tekmovanju. Pa sem se začel malo spraševati, kateri pa je najdaljši … No, po daljšem času je bilo vprašanje samo eno: kako to, da nikjer ne obstaja ciljni ovinek. Jebela cesta, kak ne?!
Ker sem bolj nočno orientiran, si raje delo prelagam na pozne ure. Takrat imam lep mir, romantična lunca mi osvetljuje papirje, glasba na radiu pa je ravno pravšnja, tako da delo preko napotnice ne trpi. Enako je tudi s prometom na cesti, za katerega bi lahko rekli, da ob taki uri ni hude gužve. Je pa zanimivo to, da sem v slabih stotih metrih vožnje pred domom trikrat zapored srečal krhko malo živalco – ježeka. Sedaj pa se mi poraja vprašanje, če so bili to trije različni ježi, ali pač je bil eden tako hiter, da mi je trikrat prečkal pot pred mano. Stanje: šta je ovo?!
