torek, 19. julij 2011

Šoferska

Hadžija: »stari, na tem pustem otoku bi lahko škife z lučjo iskal, pa ne bi našo nobenega …«

Šumi:» isto bi reko …«

Jordan: »… u fak, ledi jih na križišču«

Hadžija: » u šit«

Šumi » koja bedna fora … že maha z loparičko, pas maters«

Crocop: » dobro večer, vozačka, prometna, od kud ste, di idete, šta radite sutra, argentina pobjedila, jel bilo šta alkohola??«

Šumi: » emmmmm«

Hadžija: » pobegni, pobegni …«

Šumi: » de Hadžija boi tiho, drgač boš ti pihal«

Hadžija: » pusti mene, jst se še od turbine nisem pobral«

Crocop: » kakon onda gospon Šumaker, bilo šta alkohola?

Šumi: » pa ono, znate, emmm«

Crocop: » idem po puhalico, pa da vidimo to«

Hadžija: » pobegni, pobegni zde«

Šumi: » de boi tiho ti, jordan prštimaj cekine«

Crocop: » evo gospodine, mašina je tu …«

Šumi: » a gospodine, mi smo došli na jednu ideju. Kako bi nama i vama bilo lakše, pa i sam rezultat bi bio bolji, da mi pušemo u mašino kad bi se vračali iz diskoteke«

Crocop: » nije loše, nastavi pričat«

Šumi: » pa tako ono, bilo bi realnije izmjerit na kraju večeri, nego sada … pa da vidimo onda kolko če to biti …«

Crocop: » odlično dečki, mi smo na ovom križanju cijelu noč«

Šumi: » ok šefe, mi se vračamo, kad nebu više išlo po grlu dolje …«

Crocop: » vidimo se, sretno vam bilo!«

Hadžija: » uhaj, zde se ga pa bomo lahko vcepnli do amena …«

Šumi: » jordan sin moj, prštimaj cekine …


Ištvan Ferkeš

petek, 01. julij 2011

sim hae

Brez sape, brez srca ubita le gledaš nekam stran. Tvoja moč in veselje, tvoj um so izginili čisto drugam. Ta smeh, ki ga rišeš za druge popolnoma zlagan in ta svet bil je tvoj, zdaj pa nema kot stroj tam v kotu ne veš kod in kam. Res bil je strah, bil je ples, bilo je vse kar si hotela in bilo je več kot to samo nekaj je šlo povsem drugam in kdo je kriv ne vem. A prah ti bo ponos prekril, tale prah v sivo spremenil in ne gre iz mene, ko spomnim se tvojih besed »nobenmu se ne pustim zatret« In veš koliko tvoj objem... in dotik... je vse to res ali se mi zdi in ta svet ni več nem, me v nove sanje potopi, tvoj objem ... in dotik ... kar ne verjamem, da letim kaj vse v čudež spremeni, tvoj objem.


Ištvan Ferkeš

sreda, 30. marec 2011

Gadafi

Malo gledam ta poročila na televiziji, ki se vrtijo za cajta večerje. Nič na svetu ni vredu. Bogi japanezerji ne morejo zatreti tisti reaktor nikak, amerikanci se skos nekam vtikajo, prijatelj Gadafi pa ne jebe žive sile, on orje s polno močjo. Tako lahko hitro rata kakšna oborožena hajka v obliki tretjega rajha. In če so narodi zavestni in vse, mislim da bi pri nas slovenceljnih ratal problem. Primer da nas švabski sovrag napade iz prehoda sobotne noči na nedeljsko jutro, bi ratal velik kaos. Če upoštevamo, da je v tem času večina ljudi roštilja po gostilnah, bi tisti alarm naredil takšno zmedo, da bi se jih polovica postreljala samodejno, ker tak ali tak ne bi bili vajeni držati pokalice v rokah. Za tisto drugo polovico, ki pa bi ostali za šankom, brez kančka narodnosti v sebi in že v naprej vdanih v usodo, pa bi malce s spremenjenim glasom naročili: »Barkeeper, eine weitere Runde von Getränken!«

Torej mir na svetu za vse, tudi za stare borce!


Ištvan Ferkeš

nedelja, 13. marec 2011

Društvo

Jazst imam zelo rad svoje društvo. Če sem iskren mi to največ pomeni. Moji prijatelji, naše fore, naše bedarije. To je to. Zakon. Če sem še bolj iskren: namesto porničov, bi občudoval njihove fore in si ga drgno na njih, ampak vemo, da v resnici res ne gre tako - reče se vsaj tak. Da ne zapnemo na tej točki, gremo naprej: en bi to, drug bi to, treki bi tisto. Pa pobje ne gre to tak, ne gre biti vsak za vse, vsak je za svoje področje … ti boš to, ti boš tisto , ti ne boš nič, ti boš vse … More biti neka poštena razdelitev, drugače ne speljemo to naše druženje na takem nivoju. Tako tudi potekajo finance. Dugi je za tringelt, on pokriva vse stroške, ki to v resnici niso ampak se vseeno morajo pokriti. Lepi je muhc, plune tam, ki je zares potrebno, drugače raje ne. Jaki, on se zbere vsake toliko, plune praf, pokrije dosti tega, jebemuse živise. Vmes so patroni, ki frcnejo cekin, pa čeprav doma živež trpi. Tudi oni naj se zamislijo. Nafta nas še zna vse pokopati. Na koncu nastopim jazst, jazst krije vse. Juhu. Bogat bom nikdar. Srce pa je le veliko , tudi to nekaj šteje … Kar pa je najpomembneje, da se niti malo ne sekiram: nekega decembra za dedka mraza bom enkrat dobil vse nazaj. Jingle bens.


Ištvan Ferkeš

nedelja, 20. februar 2011

ZZ

Je padla včeraj beseda, da naj mladi poet izpiše svoje stanje na papir. Sicer moje trenutno stanje ni ravno takšno, da bi se kej preveč z njim hvalil naokoli, tudi o zunanjem svetu še nimam veliko podatkov, ampak vem pa da je nedelja. Sicer za večino čisto navadna, za nekoga pa je prav posebna. In v naši družbi je v navadi, da kdaj pa kdaj komu čestitamo, tako da tole gre kot čestitka: Draga Zala, samo enkrat je obdobje najstništva in pisanja enk na začetku preživetih rojstnih dni, tako da naslednja enka na začetku tvoje starosti bo šele pri 100 letih … tako da do takrat drago dekle pa samo veselo, srečno in pogumno po poti naprej!


Ištvan Ferkeš

sobota, 25. december 2010

In the end

Dan doma: Se opravičujem in globoko mi je žal, da sem postal len, zmatran, zaspan in utrujen, tako da mi ni sploh uspelo napisat, da sva prispela domov. Če sem v startu napisal, da sva potovala, kot da grema na drug konec sveta, je tokratno potovanje izgledalo nekje v primerjavi z Armstrongovim Neilom. Štiri, pet dni … ne vem, samo ko sem zvedel, da se zaradi frčoplanskih neprilik mi ne bo uspelo udeležiti sobotnega pustošenja po lokalnih gostilnah, mi je razpoloženje padlo na 13% (v tem načinu delovanja pa ne deluje štetje, komunikacija je omejena, pučujte poslabšano, dovzetnost na čustvene prilike povečana in podobno) in zato tudi ni bilo javljanja.

Drugače pa je tudi med potjo do doma bilo ogromno dogodkov: kako prevozit LA brez napake, do obiska oštarije v Hičkovi varijanti nekje v New Yorku, spoznavanje delavcev, ki niso sposobni za delo pa vseeno silijo na šiht, izlivanje čustev za brezveze, spanje v Frankurtu na letališki klopci in podobno …


Sedaj sva oba doma, Určija že kemajo starsi, mene sicer še ne, ampak to se bo uredilo. Snega sicer ni, 30 stopinj pa tudi ne, tako da sem še trenutno malo zgubljen v prostoru in času. Vseeno pa vem, da je praznik tesarjevega sina iz Nazareta, zato vsem želim vesel in lep Božič!



Ištvan Ferkeš

sobota, 18. december 2010

Blackout




Istvan Ferkes

četrtek, 16. december 2010

Disco

Dan prezadnja noč: Ker sma v igrah s kartami predobra. Jst sicer oblvadam samo eno vrsto, Urči pa še par zadev več (govori se celo, da je najboljši igralec vsega zelo daleč okol) in sma včeraj odbila turnirček. Zato sva si zato priviščila zaslužen oddih. Šla sma v lokalni disco na tri pivice&večerjo, potem pa spat. Jutrišni plani so bolj zanimivi:
- Najti morava avto
- Najti morava garažo kje je avto
- Niti približno ne vem kje je ta garaža
- Vem da se bom spet zgubil
- Spet bom cel dan hodil
- Imel bom zastojn fitnes




Upam da ta amerikanska makina od avta še sploh vžge, ker nimam namena rinit 5 ton po Vegasu ....


P.S. mati slavijo


Ištvan Fekreš

sreda, 15. december 2010

Vegas Los

Dan torek: evo že par dni sma v Vegasa pa morem priznati samo eno. Kako naj ljudina kot je Urči in jst; rojen na selu, vzgojen na selu, navajen na zeleno travo in blato, kako naj bi se potem znal obnašati v velikem kraju. Že na ladji sem imel probleme z orijentacijo, katero sem potem skoraj obvladal (Urči je imel še zadnji dan težave). Tukaj pa je ene 14x hujše. Zgubim se pa če še tako razmišljal. Enostavno ne gre. Do lokalne poker sobice rabim lagno po pol ure, a hoje za pet minut. Še hujše je z iskanjem izhoda. Tega sicer vedno najdem, samo vedno pridem na napačno stran mesta ven. Enkrat bi se znal hudo zgubit, pa potrkat direkt na vrata Hiltonove Paris, ki ravno tukaj nekaj slavi. Strah me je samo tega, ker najino zadnje srečanji ni bilo prijetno, pa bi me znala samo splesikat.



Ištvan Ferkeš

torek, 14. december 2010

Ham ham

Dan do sobote: že ene tri dni papam samo neko neznano hrano. Je fina in vse, vendar bolje za mene, da res ne vem kaj vse to spravljam v sebe, ker sem drugače zelo izbirčen. Tako pa malo zamižiš, vstaviš v usta in na hitro poješ. Da mi pa nekdo servira pogrejene žabje hlačke ali pa kar koli v tem smislu in mi še lepo pove ter nariše kaj sem dobil pred sebe, se mi pa takoj sproži fukncija auto-fold. Zatorej je tako bolje. Drugače pa mislim, da imam to srečo, da mi rata skoraj vsak dan na nek način zajebat vsaj en obrok, če ne vse. Tako še zmeraj držim titulo najbolj suhega človekčka v Ameriki. Jutri pa je na sporedu McDonalds ...







Ištvan Ferkeš

sobota, 11. december 2010

Spidi Gonzales

Dan četrtek: so nam rekli, da vse to ka je na čamcu, da je brezveze. Vse to brezplačno basanje hrane, brezvezni jakuziji, spanje ter igranje razno raznih kartovskih iger. In zato so nas hočeš/nočeš vrgli v deželo hitriga Goznalesa. Tu je pa samo še slabše. Zopet basanje hrane, spet neki brezvezni bazeni in jakuziji. Zakaj nas rinejo nekam, ker potem ko se spomneš kakšno je doma vreme, si samo slabe volje?! Res brezveze.






Ištvan Ferkeš

sreda, 08. december 2010

Jakuza

Dan ne vem več kater: Mehika. Kopno. Seveda nisva šla iz ladje dol ker so nas jakuziji čisto prevzel. Po obilnem zajtrku nisem videl ničesar drugega kot vodne balončke na nekih tridesetih stopinjah. Še zdaj ne vem od kje mi ideja, da bi rad imel sneg in šel smučat. Kakšno kosilo, kakšna večerja , celodnevno čofotanje po vodi kot  3 letni froc. Seveda s to razliko, da smo vmes imela sestanke z različnimi vplivnimi možmi. Zanimivo, vroče in prekratko, noč je prehitro pala. Pokra ni bilo nič. Ob 6 popoldne sem že spal.





Išvan Ferkeš

ponedeljek, 06. december 2010

Čamac

Dan 3: Tale gumejak niti ni tak mičken. Včeraj po sestanku z Weiserjem in Hakinenom sem se trikrat izgubil na poti do sobe. No to še ni bil problem, ker sem se potem med vračanjem na sestanek, izgubil še ene šestkrat. Ampak to se bo rešilo, pa še zanimivo je to, da za vsako ko se zgubiš, spoznaš kakšen nov kotiček.
Zvečer smo seveda obiskali lokalni poker room. Mala zadevica, 25 miz samo, populacija pa nekje čez 70 jeseni. Tako da so se tiste penzije kr lepo donirale. Če bi šlo s takim tempom naprej, bi prišel domov ravno nekje junija, imajo prijatelji rojstni dan, tega pa ne gre zamuditi.

Urči je bil v svojem filmu, spoznal je Jacka in se z njim družil zelo dolgo. Zagledal sem ga šele nekje sredi noči v sobi. Seveda ni mogel splezat na posteljo, ker je le ta na visokem, zato je pač fant imel težavo. Prokleti ameriški standardi.


Ištvan Ferkeš