Vabilo

Japan

Bilo je davno, zgodilo se danes. Izgubljena naslovka Japonske verzije revije (p)Ostani lep, na njej pa koljega Vebo v soju žarometov, mehke travice in svojedobnega poziranja.



Ištvan Ferkeš

Zobar

Novo leto, novi koledar, pa vendar že je cel obkrožen z rdečo barvo – na sporedu je zobar. Ponavadi so vsi zaskrbljeni kadar je čas za vrtanje v zobeke, meni pa je že tako ali tako vseeno, da grem k zobarju, saj se tam počutim kot doma. Recimo, nazadnje mi je dohtorica, kot jo kličejo, fino narihtala vzglavnik, prižgala lučko, v roke vzela švas aparat, nakar se je vse začelo trest, jst pa sem elegantno zaspal. Po ducatu pretečenih minut se zbudim, ona se še kr naprej muči z mojo plombo, s katero se obada že pol leta in mi je v zob nafilala že toliko zdravila, da se že celo zimo počutim zdrav kot riba. Tako da nič novega na tem področju, zob je še kr v obdelavi, naročen sem zopet te dni, edino kar je dobrega je to, da mi dohtorica dala priznanje kot prvemu, ki je zaspal na »vročem« stolu.



Ištvan Ferkeš

Zizek party

Ištvan iz izbe potegne eno najlepših slik kar jih premore njegov fotoalbum. Iz oka se mu zlije solza, dih mu zastane, dvakrat pomežikne, enkrat močno kihne, nato pa začne svojim vnukom razlagat štorijo:
Pisalo se je nekoč. Čez šolsko leto smo bili pridni, doma še tudi nismo delali problemov, ljubic še tudi ni bilo, tako so nam domači dovolili skupinski fantovski izlet. V žep so nam stisnili še nekaj tolarčkov in vsi smo bili srečni kot trobente. Prešerne in ostalo kompanijo smo takoj zamenjali v kune, vendar so te že prvi dan poskakale iz denarnice ven. Bili smo mladi, brez ljubavnih tepihov, čudnih frizur, polni zaleta in brez mej pri doziranju Danes so časi drugi, k pameti jih še vedno ni veliko prišlo, a vendar: eden zaposlen, drugi poročen, tretji zaljubljen, četrti študent, medtem ko je peti vedno isti. On se ne spreminja skozi čas nič, on bo za mnogo let še vedno isti, on bo še zmeraj legenda …
Ištvan pade v histerični jok, vmes enkrat grdo prdne, nato skozi še večje solze izgovori:
Otroci moji, lepi, prelepi časi so to bili!



Ištvan Ferkeš

Zvita Felga Band

S samim oglasom se je število obiskov v najstarejšem disco klubu v ex Yugi še samo povečalo. Med vsemi znanimi in neznanimi gosti, pijančki in še večjimi pijančki je posebno izstopal obisk znanega banda, ki je včasih igral po vseh koncih sveta: od daljne Metohije, preko Kosova pa do Zgornje Kungote in še dlje. Sedaj so se zopet zbrali v prvotni zasedbi in odigrali hit, ki je leta 77 zasedal prvo mesto vseh rockerskih in ostalih lastvicah po celem planetu. Eksluzivno za blog, Zvita Felga Band.


P.S. vokalista ni v kadru, ker je ves izmučen od nastopanja nemočen obležal za vidnim kotom kamere

Ištvan Ferkeš

Novo

Leto je šlo hitro naokoli, prišlo je novo. Med vsem tem časom smo pojedli marsikatero novo jed, obiskali veliko novih krajev, spoznali nove prijatelje, sprobali veliko novih wc školjk, oprali nešteto novih kuhinjskih posod, preizkusili nov avtomovil, spili marsikatero novo stvar, vmes pa smo se še na novo poročili. Uhcet je bila bolj v družinskem krogu in za izbrano elito, ter bolj v sodobnem značaju, vendar smo se imeli fajn čeprav je v Mokricah stiskal mraz. Bistvo pa je predvsem to, da sem se drugi dan pučutil kot nov.



Ištvan Ferkeš

Ego

Živel je mali Ego. Rodil in odraščal je v malo večji vasi, kjer je spoznal vse lepote kmečkega življenja kot tudi prve prave prijatelje. Ko je Ego zrasel, so mu doma dopovedali, da je šola resna zadeva in zato se je odpravil v svet s knjigami na hrbtu. Šola šla je vredu, medtem si je nabral vrsto novih prijateljev in prijateljic. Vsi so ga imeli zelo radi in v tem času je Ego še bolj zrasel. Začel se je resno ukvarjati z žigolovstvom in se ni brigal za duše nežnih ljudi. Vendar mu to še ni bilo dovolj, zato je rad zahajal v družbo ljudi, ki so mu dajali dodatne vitamine za rast. Tako je zopet Ego rasel in rasel dokler ni neke usodne noči zagledal nekega čufta in se močno zamislil. Tek življenja se je ustavil, prevrnil in začel obračati na drugo stran. Tako je Ego prenehal rasti ter končno se je lahko komot spravil v svoj športni avto in se sam odpeljal domov. Do doma ni nikoli prišel, saj ga je na cesti prehitela Matilda, zato je Ego zapustil svet poln kurb in čudnih tipov ter sprostil malo Ega za vse ostale, ki bi hoteli imeti isto ime, a je bilo prej zasedeno. Ego si je zaslužil večni počitek, vendar v naših srcih še vedno ostaja njegov spomin na njegove najboljše dni.  

P.S. zgodba je napisana dvojiškem sestavu – dva avtorja, dve glave, 20 prstov, vsak po nekaj besed … za vse skupaj pa se klanjam Hotkovskemu iz Vrhjevega Vrha.


Ištvan Ferkeš

Oglas

Ne može nam niko ništa … še signal ne pride do nas!



Ištvan Ferkeš

V letu 08

Prispel, preživel in se končno ulegel. V glavo pride misel in resno prvič po daljšem času pomislim, da ko udari ego, si res ne moreš pomagat. Jebiga, takega so me naredili, nisem jest kriv, če se vedno najdem v centru pozornosti in imam zaradi tega določene posledice, ki so večinoma vendarle pozitivne. Čeprav na momente se mi zazdi, da tako mora biti, ampak to je moj problem, zatorej iz Bizeljskih Alp vsem želim:
SREČNEGA IN ZDRAVEGA, VESELEGA IN (DEBELEGA) SUHEGA!


Ištvan Ferkeš