Brez sape, brez srca ubita le gledaš nekam stran. Tvoja moč in veselje, tvoj um so izginili čisto drugam. Ta smeh, ki ga rišeš za druge popolnoma zlagan in ta svet bil je tvoj, zdaj pa nema kot stroj tam v kotu ne veš kod in kam. Res bil je strah, bil je ples, bilo je vse kar si hotela in bilo je več kot to samo nekaj je šlo povsem drugam in kdo je kriv ne vem. A prah ti bo ponos prekril, tale prah v sivo spremenil in ne gre iz mene, ko spomnim se tvojih besed »nobenmu se ne pustim zatret« In veš koliko tvoj objem... in dotik... je vse to res ali se mi zdi in ta svet ni več nem, me v nove sanje potopi, tvoj objem ... in dotik ... kar ne verjamem, da letim kaj vse v čudež spremeni, tvoj objem.
Ištvan Ferkeš
Ni komentarjev:
Objavite komentar