Fjal eboran

Še ena visokomiselna ideja. V zelo neresnem pogovoru s koljegom sam prišla na zanimivo temo, kjer sma opisovala udejstvovanje osebka v življenju samem, vendar v obratni smeri. To bi pomenilo, da bi na svet privekal na več načinov: eni bi privekali na svet v leseni škatli, drugi v posodi podobni vazi, spet tretji bi vstali iz morja, dok bi četrti se rešili zapletih ovojev balzamiranja ... Rodil bi se kot veliki otrok, zgubanega obraza, zvitega telesa in po vsej vrjetnosti v lastnem vozičku, ki bi ga upravljali drugi. Prva večja šola bi bla dom za starejše občane, kjer bi namesto obilne večerje papal na dudiko ter seveda hrano v prahu. Kmalu bi spregovoril in začel migat. Počasi bi nastopila puberteta, organ bi ponovno zaživel, seveda pa bi bla prvo samo igra samim sabo, šele nato spoznavanje osnov igre v dvoje ali več. Tako nekako bi šlo življenje v srednja leta, nakar bi se začel bližati konec. Za začetek konca bi izbral faks kjer bi postajal vse bolj pozabljiv in otročji, pa srednja šola kjer bi se problemi stopnjevali, čustva bi se počasi začela mešat in zgubljat, za konec življenja pa bi te vzela osnovna šola, po kateri spet več ne bi znal ne pisat, ne brat, za namenček pa bi še začeli lulati in kakati nazaj v hlače ter bi dobili nazaj svoj voziček. Tako, če pogledaš je situacija na obeh koncih zelo podobna vendar z eno bistveno razliko: dokončen konec je v tem primeru veliko boljši, lepši in zmagoslavljenejši – življenje bi se končalo z orgazmom.

Ištvan Ferkeš