Miklavž

Prišel je december … kabuuum, sosed mi že meče petarde pred vrata.
A drugi sosed že od 6 zjutraj kriči na ženo, kako bojo plačali
to elektriko zaradi okranclane hiše, ki se sveti kot v Betlehemu.
Raje pogledam pri nas doma, moji živijo v miru: mama se odpravlja
in rihta jelko, babica ji vztrajno pomaga in nosi lučke, fotru je
celo leto tako ali tako vseeno katerega meseca smo, jest pa vesel
in srečen ker bom lahko pisal Miklavžu. Vzamem v roke kredo in
jo razpršim po celotni tabli, da lahko napišem ter odložim na
okensko polico svoje pismo:

Bogati dragi stric Miklavž.

In zopet je leto naokoli ... za letos sem si malo premislil in si
zaželel, da bi dobil več oz. boljše darilo kot je bilo to lani.
Ampak sem se potrudil in zato sem tudi umaknil tegelc z rožami
drugam, ki je prej bil na mojem oknu. Predvidevam, da je bil lani
absolutno v napoto. Zato pišem malo prej, saj zadnji dan nabavljati
res ni lahko, posebej tisto, kar sem si zaželel, bi bilo res težko
in neumestno. Predvsem pa nočem, da me čaka »kila« banan in
lepo zavit škrnicl pomaranč, saj mi ponavadi vse zagnije v sobi.
Obvezno hočem nekaj spektakularnega, edinstvenega, nekaj kar bi
si lahko privoščil dlje časa in bi bilo samo moje. Nekaj kar ne bi
res nikoli, kot tudi nobenem posojal. Nekaj kar bi imelo takšno
čudno moč, ki je ne bi znal opisati. Imel bi nekaj kar sploh ni
enigma oz. le ne upam povedati, čeprav vem kaj bi rad. Skratka,
komaj čakam in hočem samo to! Pa lahko je tudi več dni zamika,
samo ne mi nositi Playstationa v tretjem izdanju, ker je že pri meni
in mi odžira težko prislužen prosti čas, in pa prosim, prosim
letos, da se me usmiliš in pridi k meni brez banan in divjih pomaranč
tokrat.

P.S. priden sem pa bil večino časa … kdaj pa kdaj sem ga pa res zajebu,
kar pa vse sodi v sprobavanje življenja …


Ištvan Ferkeš