Zumujanje

Če se že vse skupaj začelo z zamudo, pa naj nadaljujem v tej smeri. Da res ni to lepa razvada sem že vedel prej, pa da se izboljšujem in se tudi trudim si tudi moram priznati, da bo pa kdo zaradi tega v rumenem cajtngu, pa si nisem nikdar mislil. Vendar očitno je res. Kot vsaki dan, poln radovednosti o znanih ljudeh, sem se tudi v soboto odpravil po Direkt v bližnjo štacuno, vendar ga tam ni bilo več. Stopim do naslednje in zopet nič. Šele v tretji se me usmilijo ter mi prodajo ravno zadnji primerek. In kaj zagledam? Na naslovnici moj zelo dober koljega, s katerim sma si delila otroška leta v vozičkih in katerega sem pred parimi dnevi pustil čakati na železniški postaji slabih 20 minut in ta se takoj znajde na naslovnici najbolj rumenega tiska pri nas. Ne upam si pomisliti, kaj bi se šele zgodilo, da sem ga pustil čakati malo dlje časa …



P.S. od sedaj naprej se bom naročil na vso rumeno tiskano gamad v naši deželi, da ne bom pol spet hodil po štucunah in iskal cajtnge kot suho zlato …


Ištvan Ferkeš