Še malo tega nazaj pa sem bil mali pizdun, skratka doma babici skrival copate, mami vničeval rože, fotru zakopaval njegovo zidarsko orodje v pesek, se prevrgaval z biciklom ter avtomatikom in bil vseskozi potolčen po komolcih in kolenih. In potem sem vkorakal v osnovno šolo, gulil tiste Bizeljske klopi, da sem lahko naposled šel v "svet" in stopil čez prag srednje šole v Brežice. Med tem časom sem dobil svoj prvi račun na banki. Šola se je bliskovito zavrtela in sem že pristal na faksu. Vse je minilo pretežno hitro ampak sem imel še vedno občutek, da sm med mlajšimi prebivalci tega planeta. In sedaj, ko so nam vrli tolarji počasi že šli v pozabo, se človek loti pospravljanja sobe in najde par "kobilic" in "prešernov", ki jih po parih tednih odpravljanja grem zamenjat na banko. In tle mi je gospa na pultu vzela mojo mladost, saj ko sem dal kartico ven jo je takoj prepoznala in dodala opazko, da takšne uporabljajo za otroke do 12 leta in kaj jest stari junec delam s tem v roki ter mi takoj napovedala vojno, če ne zamenjam za študentski račun in podobno ... Na koncu me je tako čudno gledala kot da se ona ne stara. Pač kaj čem, nisem edini vendar eno je res: staram se!
Ištvan Ferkeš
Ni komentarjev:
Objavite komentar