Po msn pogovuru z mojim lolipop biznis koljegom, o našem otroštvu, vseh travmah in nezgodah in seveda o šoli, sma se spomnila najinega prvega špricanja. Seveda je bil govor o šolskem špricanju in ne o kakem delu v vinogradu, saj tega res ne znama, smo pa za piti kr oba dobro izučena. Skratka da nadaljujem: Skozi solze (solze smeha seveda, ka drgač vlki dečki ne jočejo, razen takrat, ko je res treba – vsake toliko:) sem pisal po razmočeni tipkovnici ter se spominjal tistih dni .... Pisalo se je leto 2001, datuma se ne spominjam, ker je blo vmes par prestopnih let in me je čisto zmešalo, tako da bi lahko navedel netočen podatek in bom zato raje tiho. Vsako leto je bila tekma med rokometaši alkonomske in gimnazije, katera je vedno požela veliko rivalstva in zato je bilo tudi potrebna podpora iz tribun. In ker naše velespoštovano šolstvo ne dovoli izostankov od pouka v nobenem primeru, (razen,če morš it k zobarju, takrat pa res ni panike, da ti ne bi bilo opravičeno) sma si dovolila vzeti pravico v svoje roke. Načrt za prvi pobeg je nastajal od rane ure prvega dne tistega tedna. Na listu papirja je bila začrtana cela šola, kam se bo ker dežurni učitelj premikal v tistem času, kje so pasti, skozi kateri izhod se bo izrvšil pobeg, kje bo točka srečanja in kam bomo skrili zaklad ter odvrgli obleke (to dvoje glih ne no), skratka bilo je izračunano v piko in tako se je tudi zgodilo. Točka srečanja pa je bila vrjetno prvič in zadnjič v moji zgodovini pobegov slastičarna v mestu, kjer res noben pokemon ne pride, kaj šele profesor.Tako da načrtu ni ratalo ničesar drugega, kot da je maksimalno uspel in sma že nazdravljala z decijabke-decivode. Po poznejšem razmisleku, pa sma iskalkulirala, da če bi ves ta trud glede špricanja usmerila v kakšno matematiko, bi bilo itaq brezveze. Zato sma naslednič in vsakič naslednič enostavno šla skozi glavna vrata, seveda brez kakršneg koli načrta in posledic.
Ištvan Ferkeš
Ni komentarjev:
Objavite komentar