Nedeljski krč

Ura glih kar je odbila poldne, se že začuje klic iz kuhinje: »Koooosiiiilo« Seveda nedeljski standard: goveja župca, notri zlate kroglice, krompir, govedna, hren, neka tortica ter seveda nedeljske Športske Novosti. Brez tega dodatka ni pravega kosila. Pogledam na spored mojih športnih aktivnosti za nedeljo in vidim nogomet. Ura se hitro obrne okrog, nakar se začne. Lepa nedeljska tekma, od začetka tudi nedeljska igra vendar se vse v hipu spremeni. Tempo se zviša na nivo srede, žoge frčijo, kartoni tudi, vsake tolko prifrči kak udarec. Skratka ok, kulk jih daš, tulk jih ponavadi dobiš … In res, sj ne vem s katere strani in kako je padlo, vendar vem da je zabolelo. Še najhujše pa je bilo, da se je bolečina stopnjevala iz minute v minuto, vse do tega, da me je zadnjih 20 minut začel loviti gospodič krč. Ker ga mišice ne marajo in nimajo rade njegovega prihoda, sem se mu spretno izogibal do konca tekme. Rezultata zdaj ne bi omenjal ker ni pomemben v tej zgodbi in mi je že tako pokvaril dan.
Končno pridem domov, mešanih občutkov vendar vseeno mičken vesel, ker sm pobegnu krču. Se vsedem pred računalo in glej ga prjatla, tako me je zgrabil v nogi, da sem pal po tleh in spustil vrisk, ki ga lahko samo slišiš v reklami za loto ( iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii sedmica, sam da je blo v mojem primeru iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii kr r rr č)
Mama je takoj vletela v sobo z medicinskimi pripomočki (sprej, flajštri, nož, škarje …) in problem je bil rešen. Zdaj pa mi ni ni jasno, kje se je on potikal cele 3 ure, ko se je ves napor že končal in se začel tisti lepši del (poležavanje na stolu) … Študiram, da je bil ves čas skrit v trenirki.

Ištvan Ferkeš