Sen poletne noči

Poletje, nekje sredi oceana, noč se je prebila do nižin in našla stik z morjem. Na palubi se zasliši: „Še malo belega, pa gremo. Greeeemo!“ Naslednjih nekaj ur ne spijo ne ribe, ne hobotnice, ne plankton, valovi pa se prilagajaju glasnemu zvoku, ki prihaja iz jahte. Tako mine še triintrideseta noč, zadnja pred odhodom domov na kopno. Ob vsem tem celotna ekipa vsa izmučena od neštetih galonov piva, špirita in borovničevega soka poseda na palubi in nemočno gleda v kaos, ki je nastal na ladji. Pa se opogumi eden in vpraša: „Šefe, kdo bo vse to pospravljal?“ Pa se po nekaj sekundi tišini oglasi stari kapetan Joke Lisica, sicer v življenju vajen vsega hudega in grdega reče: „Vse se bo rešilo“ in v tistem momentu vrže šiboco in zažge jahto ter tako pospravi celotno razdejanje, ki je bilo storjeno v triintridesetih dneh. Hitro in enostavno.



Ištvan Ferkeš