ponedeljek, 6. december 2010

Čamac

Dan 3: Tale gumejak niti ni tak mičken. Včeraj po sestanku z Weiserjem in Hakinenom sem se trikrat izgubil na poti do sobe. No to še ni bil problem, ker sem se potem med vračanjem na sestanek, izgubil še ene šestkrat. Ampak to se bo rešilo, pa še zanimivo je to, da za vsako ko se zgubiš, spoznaš kakšen nov kotiček.
Zvečer smo seveda obiskali lokalni poker room. Mala zadevica, 25 miz samo, populacija pa nekje čez 70 jeseni. Tako da so se tiste penzije kr lepo donirale. Če bi šlo s takim tempom naprej, bi prišel domov ravno nekje junija, imajo prijatelji rojstni dan, tega pa ne gre zamuditi.

Urči je bil v svojem filmu, spoznal je Jacka in se z njim družil zelo dolgo. Zagledal sem ga šele nekje sredi noči v sobi. Seveda ni mogel splezat na posteljo, ker je le ta na visokem, zato je pač fant imel težavo. Prokleti ameriški standardi.


Ištvan Ferkeš

3 komentarji:

Davor pravi ...

ajde šeki...zmoreš ti to. Nisi ti više mlad. Lahko ti najdes pot do sobe. Če si nasu do vrat, ko so poličniki stal pred vrati na pupinovi, biu pa mrtvo pijan... mala malica za tebe na gumenjaku.

Anonimni pravi ...

bubje karte na mizo!samo na muč,že gledam za traktorje.

Anonimni pravi ...

traktorji bojo, žmale ne boj se