Dan doma: Se opravičujem in globoko mi je žal, da sem postal len, zmatran, zaspan in utrujen, tako da mi ni sploh uspelo napisat, da sva prispela domov. Če sem v startu napisal, da sva potovala, kot da grema na drug konec sveta, je tokratno potovanje izgledalo nekje v primerjavi z Armstrongovim Neilom. Štiri, pet dni … ne vem, samo ko sem zvedel, da se zaradi frčoplanskih neprilik mi ne bo uspelo udeležiti sobotnega pustošenja po lokalnih gostilnah, mi je razpoloženje padlo na 13% (v tem načinu delovanja pa ne deluje štetje, komunikacija je omejena, pučujte poslabšano, dovzetnost na čustvene prilike povečana in podobno) in zato tudi ni bilo javljanja.
Drugače pa je tudi med potjo do doma bilo ogromno dogodkov: kako prevozit LA brez napake, do obiska oštarije v Hičkovi varijanti nekje v New Yorku, spoznavanje delavcev, ki niso sposobni za delo pa vseeno silijo na šiht, izlivanje čustev za brezveze, spanje v Frankurtu na letališki klopci in podobno …
Drugače pa je tudi med potjo do doma bilo ogromno dogodkov: kako prevozit LA brez napake, do obiska oštarije v Hičkovi varijanti nekje v New Yorku, spoznavanje delavcev, ki niso sposobni za delo pa vseeno silijo na šiht, izlivanje čustev za brezveze, spanje v Frankurtu na letališki klopci in podobno …
Sedaj sva oba doma, Určija že kemajo starsi, mene sicer še ne, ampak to se bo uredilo. Snega sicer ni, 30 stopinj pa tudi ne, tako da sem še trenutno malo zgubljen v prostoru in času. Vseeno pa vem, da je praznik tesarjevega sina iz Nazareta, zato vsem želim vesel in lep Božič!
Ištvan Ferkeš
Ni komentarjev:
Objavite komentar