Dan torek: evo že par dni sma v Vegasa pa morem priznati samo eno. Kako naj ljudina kot je Urči in jst; rojen na selu, vzgojen na selu, navajen na zeleno travo in blato, kako naj bi se potem znal obnašati v velikem kraju. Že na ladji sem imel probleme z orijentacijo, katero sem potem skoraj obvladal (Urči je imel še zadnji dan težave). Tukaj pa je ene 14x hujše. Zgubim se pa če še tako razmišljal. Enostavno ne gre. Do lokalne poker sobice rabim lagno po pol ure, a hoje za pet minut. Še hujše je z iskanjem izhoda. Tega sicer vedno najdem, samo vedno pridem na napačno stran mesta ven. Enkrat bi se znal hudo zgubit, pa potrkat direkt na vrata Hiltonove Paris, ki ravno tukaj nekaj slavi. Strah me je samo tega, ker najino zadnje srečanji ni bilo prijetno, pa bi me znala samo splesikat.
Ištvan Ferkeš
5 komentarjev:
Pozdravi Paris še v mojem imenu, zihr se me bo spomnla ;)
Drugač pa merki na sebe in jebiga pač "može seljak sa sela, al nemože selo sa seljaka" :D
uvjek se može izvuč seljak iz sela al nikat selo iz seljaka! :D
pipo
Došo seljak iz sela u još veče selo. Tamo ima para
pa ti si v parizu!!! prevarantu jedan!!!:)))
ma ja bloodi, se veš kak je blo zadnič, ko smo bli vkep z parisko ...
e nemre selo iz seljaka nikak!
selo uvljek u srcu!!
Objavite komentar