Danes sem slišal eno pripoved, ki mi jo je pripovedal en starejši možakar, čigar ime ne smem niti pod razno izdati. Bi pa po njegovem pripovedovanju vrjel, da je ta mit resničen.
Torej: bili so časi, ko smo v našem kraju imeli svojo policijsko postajo. Seveda je bilo to par desetletij nazaj, ko še ni imel vsak svoj prevozni voz oz. je bil ta celo izjema pri hiši. Če pa je že bil, pa je bil seveda eden od modelov takratne tvrdke Zastava. Ponavadi legenda med vozi – Fičo. Čeprav takrat naši vrli žandarji niso imeli prevelikega dela, kriminala ni bilo prevelikega, alkohol se je lahko točil tudi po deveti, kakor tudi mladoletnim in tistim, ki naj bi jim že bilo dovolj za tisti večer, edino na momente so se rahlo stepli, vendar nič hudega, avti pa so le redko presegali omejitve na cestah, tako da tudi ni bilo potrebe ukrepat. Tako so svoj delovni čas sproščali v lokalnih gostilnah in ker so bili po izhodu na parkirišču enaki modeli avtov, pogledi pa megleni in nerazločni so imeli to srečo, da so ga lahko prepoznali na dotik. Čudno se sliši in res, da niso bili za to posebej izučeni, vendar edini od vseh avtov so imeli na strehi luč.
Tako se ni nikdar zgodilo, da bi kakšen miličnik odšel domov z napačnim avtom, pa čeprav je včasih zavil v napačen dom.
Lepi so bili to časi ja.
Ištvan Ferkeš
Ni komentarjev:
Objavite komentar