San zimske noči

Moje popoldansko poležavanje se je najprej prevrglo v dremež in nato v globok spanec, katerega bi lahko uvrstil blizu stanja tako-imenovane kome. In ker si spanje nenamerno vendar podzavestno krajšamo s sanjamo, se mi je pripetilo, da sem imel dnevno moro: celotno dogajanje se prestavi v zamegljen prostor, kjer se komaj vidi naprej od svojega nosu. Hodim ven iz nekega nočnega kluba, nakar me gorila na vratih opozori, da imam pepelnik viška. Seveda se mu opravičim in mu ga vrnem. Moj odhod iz kluba se nadaljuje, ko za mano priteče ista gorila in mi pove, da mi je iz hlačnice izpadel nekakšen lonček s katerim se lahko pripravi gosti sok z okusom banane in jagode skupaj. Seveda se mu ponovno opravičim in mu ga vrnem. Gorila me dobrosrčno potreplja po ramenih in me povabi, da naj grem z njim po nagrado, ki jo seveda velikodušno sprejmem. Pod njegovim spremstvom sem pristal v še bolj temnem prostoru, v katerem se je število goril povečalo na prvi večkratnik števila pet plus koljega Mišo. Dogajanje postane rahlo čutno, brezčasno in povsem zamegljeno, nakar zagledam svetlobo kjer me čakajo in mahajo moji prijatelji. V tistem hipu ostanem brez besed, da bi jim povedal kaj sem dobil za nagrado zato močno trznem in se zbudim. Ves omotičen in prestrašen pogledam po sobi in se vprašam: "Kaj pa če je vse res?!"

P.S. moj koljega Mišo




Ištvan Ferkeš