Pogled v nebo

Sonce je sijalo in sirene so tulile, nebo bilo je modro skoraj brez oblačka, pod svetlorumenim soncem sma tekla po cesti, ko naju je objel pravi toplotni val. Skoraj nekak tak. In nadaljnje razmišljanje gre v tej smeri, da se nemudoma preselim v avto. Kot opažam sem v njem skoraj polovico dneva, zato se mi še tudi druga polovica ne bi tako poznala. V njem se da sedeti, poslušati radio, jesti, spati in vse ostale zadeve, katere se dajo tudi doma v sobi. In kar je še najbolj pomembno od vsega: ima klimatiziran prostor, kar pomeni, da je lahko veni tudi po 314 stopinj Kelvina ali po domače 40 ljubih nam stopinj Celzija ali pa še več. Ker v domači sobi mi živeti več ni. Klime ni, ventilator ne pomaga, tempereture so nenormalne, komarji pa divji kot še nikoli. V avtu teh problemov ne bom imel, v McDriveu pa se da tudi naročiti sladolet ali pa Happy Meal.

Mogoče jutri pokličem A. Pečenkota, da mi pove, če se bo stanje kaj izboljšalo oz. normaliziralo ali pa našo vrlo milico, baje oni znajo rešiti vsak problem. V vsakem primeru pa znajo napisati kakšno položnico.


Ištvan Ferkeš