Marsikdaj me zbudi kakšen jutranji klic. Ves zahlipan in zaliman se javim, nakar me un drugi na nasprotni strani slušalke prvo vpraša: »Ej ka sm te zbudo?« Ja sploh ne ... glas pa kot da govorim s trebuhom. Seveda odgovor ni takšen, ampak ponavadi se glasi: »Eh ne koljega, mičken sm dremal, nič hudiga« in pogovor poteka naprej, a že v naslednem mometnu po končani medsebojni komunikaciji vržem mobitel in spim naprej kot, da se ni nič zgodilo. Zna se celo zgodit, da se dotičnega pogovora ne spomnem, kot tudi ne obljub, ki sem jih izrekel. Tako da popoldne znajo nastati težave, ko me spet isti osebek kliče in pravi, da sma se to pa to zmenila, in zakaj me še ni oz. še nisem tega naredil. Potem seveda nekaj izjecljam, da ni blo namerno, da se to ne bo več ponovilo, vendar škoda je storjena. Zatorej, če me kdo kliče, nej še enkrat vpraša, če samo spim, dremam ali lenarim, saj so to velike razlike pa čeprav se v vseh pogledih samo leži na postlelji.
Ištvan Ferkeš
Ištvan Ferkeš
Ni komentarjev:
Objavite komentar