Ko hočem mir, si spijem pir

V pričakovanju McBoya, da dobim kakšen star, hladen, plastičen vendar še vedno okusen hamburger v roke, dobim informacijo, da takšne pošiljke danes ne bo. Ves otožen in lačen, se opravim v kuhinjo, kjer pa se v drugi minuti mojega ustvarjanja toplega sendviča pošteno opečem. Seveda se poraja vprašnje kako je to možno, vendar očitno je. In očitno je tudi to, da mi delo v kuhinji ni usojeno. Seveda sem se s tem sprijaznil že v otroških letih, to pa je le dokaz, da naj ne rinem tam ki mi ni treba. Skratka, sreča v nesreči je ta, da hladilnik le znam uporabljat in da me je notri čakalo hladno Laško, ki je prav pasalo na moj zapečen prst. Tako sem rešil problem opekline, bolečina pa je tudi odpravila mojo potrebo po prehranjevanju. Torej negativen prihod v kuhinjo se je takoj spremenil v veliko zadovljstvo.
Pa naj še kdo reče, da Laško ni zakon (čeprav Uniona se tudi ne bi branil ;)


Ištvan Ferkeš